Enozrnica ali pirika je pramati žit: v primerjavi s pšenico in piro ima najmanjše in najbolj koničasto zrno. Značilno zanjo je, da vsebuje veliko karotenoidov. Moka je zato bolj rumenkaste barve. Med pražiti je menda to najstarejša oblika, ki je divje rasla že od paleolitika. Arheologi so sledi njene »organizirane« pridelave postavili približno 10.000 let nazaj, potem pa se je širila po Evropi. Ker ji bolj ustrezajo hladne rastne razmere, je najdlje vztrajala v severnejših krajih. Njena posebnost je tudi to, da nikoli ni bila komercialni šampion, zato nikoli ni bila predmet žlahtnjenja. Kogar torej na krožniku zanima prvobitnost, si bo to zrnje z veseljem privoščil.
Po hranilni vrednosti je enozrnica podobne, hkrati pa bogatejše sestave kot sodobne oblike pšenice. Predvsem gre za vsebnost beljakovin, ki jih je v enozrnici več kot v pšenici, vsebuje manj škroba, vitamine A (dvakrat toliko kot pšenica) in B, minerale in vlaknine. Njena na orehe spominjajoča aroma ovija to žito v šarm, ki se mu človek skoraj ne more upreti. Moka enoznice je enako dobra za pikantne kot za sladke jedi. Enozrnica ima velik delež lepka, ki je odločilen pri peki. Sama moka, torej tudi peciva in kruh, so rahlo rumeni zaradi visoke vsebnosti karotina. Rumenih pigmentov je v enozrnici 1,06 do 1,98 mikrogramov v 100 gramih. Moka je mehka, rahla in ima manj vlaknin od pšenice. Izredno dobro se obnese v peki.
V TRGOVINO
